Gozdna pedagogika in izobraževanje pedagogov

Gozdna pedagogika je dokaj nova veja pedagoške znanosti, ki interdisciplinarno povezuje pedagogiko z gozdarstvom in naravoslovjem. Stremi k temu, da bi se vzgojno-izobraževalni procesi (npr. pouk in igra), lahko odvijali v naravnem okolju in pri tem dosegali iste cilje, kot če bi bili v učilnici. Je zelo širok pojem in obsega pouk v gozdu, rekreacijo v gozdu, meditacijo, preživetja v naravi, proste igre, itn. Večina otrok se z njo sreča, ko gredo v šolo v naravi, nekateri srečneži pa imajo v svoji bližini pedagoge, ki jih gozdna pedagogika zanima in jo vpeljujejo v svoje delo. V Sloveniji sta ponudba in povpraševanje po aktivnostih gozdne pedagogike (GP) trenutno v porastu, kar je odlična novica za državo prekrito z gozdovi. V intervjujih z več aktivnimi deležniki v Sloveniji sva prevetrili več tematik, ki so pomembne za razvoj GP naprej.

Projektna naloga odpira tudi vprašanje, ki se mu stroka še ni globoko posvetila: Kdo je gozdni pedagog in kakšne kompetence ima? Gozdni pedagog je oseba, ki zna izkoristiti potencial narave za doseganje boljših vzgojnih in učnih rezultatov. Svoboda izven razreda sproži njihovo radovednost in kreativnost, ki jo prenašajo na otroke. Po besedah Inštituta za gozdno pedagogiko, so glavne kompetence gozdnega pedagoga njegovo znanje o gozdu in vodenju učnega procesa v naravi, izkoriščanje situacijskega učenja, grajenje znanja na doživetjih, znanje o nudenju osnovne prve pomoči ter nenazadnje sposobnost navdušiti učence in prepoznati njihov zanos.

V Sloveniji trenutno še nimamo formalnih izobraževanj za gozdne pedagoge, kar je lahko problematično s pravno-formalnega vidika. Znanja gozdnih pedagogov se tako med seboj lahko zelo razlikujejo, saj so sami zadolženi za svoje izobraževanje (npr. vsakoletni kongresi gozdnih pedagogov Evrope, tematski seminarji). Pozitivna stran tega je, da se v to vejo gozdarstva podajo le zares motivirani posamezniki, kar pa ponavadi prinese veliko bolj kompetentne in v procesu prisotne gozdne pedagoge.

(foto: Gregor Skoberne, GIS)

Lahko si poiščejo izobraževanja, seminarje, konference doma in v tuujini, se učijo na podlagi dobrih praks in seveda najpomembneje, učijo se iz lastnih izkušenj. Med raziskovanjem sva naleteli na Anglijo, katera ima zelo strogo določeno izobraževanje in kompetence, ki jih pedagogi pridobijo (če želite o njih izvedeti več, pri iskanju ne uporabljajte izraza forest pedagogy ampak forest school). Omembe vredna se nama zdi prva pomoč in varnost, ki je pri njihovem izobraževanju prisotna v kar velikem obsegu (primer seminarja na Gozdarskem inštitutu). Gozd je namreč nepredvidljiv prostor, kar mu da veliko bolj življenjsko noto kot učilnica, hkrati pa tudi večjo možnost poškodb. Gozdni pedagog mora v tem primeru hitro in pravilno reagirati ter seveda imeti znanje, da bi morebitne poškodbe tudi preprečil. Prav to bi lahko bil ustrezen povod za reguliranje formalne izobrazbe gozdnih pedagogov.

(foto: Arhiv Gozda eksperimentov)

Gozd je za otroke čarobni prostor, vedno je v gibanju in spreminjanju. Je odlično okolje za različna področja njegovega razvoja. Da pa ta prostor postane del njegovega vsakdana, smo odgovorni odrasli, še posebej učitelji/vzgojitelji imamo tu veliko moč. Zato upava, da bo vedno več pogumnih in zvedavih pedagogov, ki se bodo podali na gozdno pot.

Eva Zupančič in Melita Koren, študentki Pedagogike in andragogike FF UL