Hamar Nature School - najstarejša gozdna šola na Norveškem
»S čim manj govorjenja želim narediti čim večji učinek na otroke. Otrokom pustim, da začutijo odprt prostor in svoja občutja ob tem; da zagledajo slike narave in da se učijo s poskušanjem.« (Knut Monssen)
Špela in Saša sta oktobra 2016 obiskali Hamar Nature School – šolo v naravi mesta Hamar – ki je šola z najdaljšo “gozdno” tradicijo na Norveškem. Gonilna sila za to največjo in najstarejšo naravno šolo na Norveškem je že 25 let Knut Monssen, pedagog in fizik, ki je svoj smisel našel v “malo drugačnem” poučevanju otrok. Tovrstne šole na Norveškem zakonsko niso del šolskega sistema, niti kurikuluma, vendar so tekom let postale ustaljena praksa poučevanja naravoslovja. Dan v norveški šoli v naravi je bil za Sašo in Špelo poln aktivnosti, vprašanj in pomislekov, ki bi jih lahko vključili v Gozd eksperimentov. Da bi z vami delili vsaj del svoje izkušnje, sta s Knutom opravili intervju.
Špela in Saša sta šli po navdih kar v Hamar Nature School na Norveško.
Koliko otrok ste že gostili v svoji šoli ali jim organizirali dan v naravi?
Letno se na naših aktivnostih zvrsti okrog 25.000 otrok iz vrtcev in osnovnih šol JV Norveške. Pokrivamo 12 osnovnih šol v mestu ter 38 šol okrožja Hedmark. Z učitelji že pred začetkom šolskega leta dorečemo število obiskov in tematike, ki jih bomo predelali v naravi. Učitelji se zavežejo, da bodo izbrano snov (osnovne izraze, procese) z otroki pred odhodom na teren predelali, po aktivnostih v naravi pa jo bodo obnovili in ovrednotili njihovo znanje (izračunali povprečja na terenu zbranih podatkov, naredili razstavo…). Učitelji lahko otroke na tematike pripravijo s pomočjo knjig, filmov, spletnih strani – nekateri so pri tem zelo iznajdljivi.
Ali otroke tekom njihovega šolanja vidite le enkrat ali se nekateri tudi vrnejo po znanje?
Vsak učenec pride v našo šolo (ki je lahko na ladji, v gozdu, v gorah ali na travniku) vsaj 3x letno. Občasno pa se zgodi, da jih v naravo odpeljejo tudi učitelji. V vseh 10 letih šolanja torej obiščejo mene in moje sodelavce vsaj 30-krat.
Učenje uporabe ognja se začne zelo zgodaj v otroštvu, učenje uporabe noža pa pri 4 letih.
V Sloveniji se mnogo učiteljev sooča s pretirano skrbjo staršev glede morebitnih nevarnosti ob obiskih narave. Kako je pri vas?
Da, tudi Norveška se v zadnjih letih sooča s tem. Vendar moram povedati, da so norveški otroci s podeželja v tako tesnem stiku z naravo, da tam tega ne občutimo. Težava se večinoma pojavlja v mestih, kjer je veliko priseljencev. Ob že tako veliki kulturni spremembi, kot je prihod v našo deželo, se pojavljajo še eksistenčne težave in prav skupek teh dveh dejavnikov povzroča, da se otroci priseljencev ne udeležujejo dni v naravi. S tem namenom izvajamo poseben družbeni projekt uvajanja staršev v tradicijo “gozdnih” šol in dni v naravi.
Vsekakor pa obiski narave potekajo ob spremstvu učiteljev in spremljevalcev otrok, ki so zanje odgovorni, zato posebnih zavarovanj za te aktivnosti nimamo, imamo pa seveda načrt reševanja za vsako od aktivnosti.
Ob obisku vašega vrta in parka ob stavbi sva opazili dve skupini otrok – eno iz vrtca in eno iz šole...
Naš vrt je odprt za javnost in je poln igral, ki spodbujajo ustavarjalnost. Mnoge od njih uporabljamo za učenje varstva narave. V vrtu imamo lopo, ki jo lahko uporabijo vse okoliške šole, kadar želijo. Danes so nas obiskali otroci iz vrtca, ki bodo naše ognjišče uporabili za pripravo malice. Druga skupina si je po dolgem sprehodu po gozdu privoščila počitek v naši lopi – ste opazili, da niso vsi »običajni otroci«? V tem oddelku je malo več otrok s posebnimi potrebami. Najbolj od vsega jim ustreza mnogo gibanja - za kar je gozd idealen. Na koncu pohoda jih čaka malica, ki si jo bodo prav tako sami spekli nad ognjiščem.
Knut Monnsen je na vrtu Hamar Nature School predstavil didaktični prikaz škodljivosti različnih odpadkov.
Ali za otroke s posebnimi potrebami pripravljate posebne aktivnosti?
Vsak četrtek in petek naš vrt obiščejo skupine otrok, med katerimi je nekaj otrok s posebnimi potrebami. Zanje ni posebne obravnave – uporabljajo enaka igrala, enaka orodja in sledijo enakim tematikam kot ostali v razredu. Njihove obveznosti so le delno prilagojene njihovim sposobnostim, saj je naše načelo naslednje: vsi enaki, vsi enakopravni. Mnogi zaradi tega dosegajo podobne rezultate kot njihovi sošolci. Še posebno ob izzivih v gozdu (plezanje, premikanje po neravnih podlagah…) se ob majhni spodbudi pedagoga lahko pokaže izjemen napredek teh otrok. Njihova samozavest raste in s tem tudi naša sposobnost poučevanja v naravi.